Nie da się jej zobaczyć niti kupiti. Przyjaźń to najpiękniejsze, co może Cię spotkać w górach.

Prijateljstvo. Iskreno, vzajemno in harmonično

Natančneje, gore ustvarjajo odlične pogoje za sklepanje novih prijateljstev. Stare, tesne vezi pa oživijo zaradi novih doživetij, ki jim gore dajejo vsebino.

Vredna prijateljstva dajejo občutek izpolnjenosti, stalnosti in razumevanja. Potrebujemo jih v teh nagljenih časih, saj čeprav smo pogosto v stiku, se redkeje družimo. Celo v znanstvenih krogih se vedno pogosteje govori o tem, da v ljudeh narašča občutek dolgotrajne osamljenosti. Problem postaja tako pereč, da nekatere države poskušajo poiskati sistemske rešitve, saj dolgotrajna osamljenost vpliva na fizično in duševno zdravje človeka. 

Izlet v naravo je odličen način za spopadanje z občutkom osamljenosti, hkrati pa priložnost za spoznavanje zanimivih ljudi, s katerimi nas povezujejo skupni interesi. A ste se kdaj vprašali, zakaj smo v gorah drug do drugega prijaznejši in razumevajoči, odprti za odnose, ki lahko trajajo celo življenje? 

Na to vprašanje smo pogledali skozi oči Fera Mrázika, gorskega vodnika, predsednika prostovoljcev pri Tatranski gorski službi (Tatranská horská služba) in ambasadorja slovaške blagovne znamke Northfinder, ter Lucije Pružinske, psihologinje in psihoterapevtke.

Smo tako programirani, da se v gorah počutimo dobro

V vrvežu vsakdanjih obveznosti, skrbi in stresa je težko skleniti nova prijateljstva, čeprav bi ravno takrat najbolj potrebovali kakšno prijazno dušo. Da se prijateljstvo lahko splete, so potrebni čas, prostor in notranja naravnanost. In prav gore so priložnost za to. Omogočajo nam, da se sprostimo, umirimo, vzpostavimo distanco in se odpremo drugim ljudem. Vsi imamo to globoko zakoreninjeno. Tudi naši predniki so se morali spopadati s stresom, strahom ali vsakdanjimi banalnimi skrbmi. Preden so se pojavile vse panoge, ki skrbijo za naše dobro počutje, nam prinašajo zabavo in poskrbijo, da se počutimo bolje, so bili na voljo le čudoviti razgledi, sončni zahodi, luna in zvezde, ob katerih je mogoče najti tolažbo.

»V gorah naš um ni obremenjen, ker je v okolju, v katerem se počuti naravno. V vsakdanjem življenju neprestano vsrkavamo in vsrkavamo... Nove informacije, novice, množico nepotrebnih stvari. Ne znamo se izklopiti in umu dati počitek. V gore sem začel hoditi intenzivneje pri 15 letih. Takrat je težko govoriti o kakršni koli zrelosti. A že takrat sem se začel zavedati, da ko grem v gore, vsi moji problemi in skrbi ostanejo spodaj. V gore pride sama življenjska esenca, brez balasta, družbenih vlog, hierarhije. Ne brez razloga v vzhodnih kulturah pravijo, da lahko motno vodo očisti le mir. Doli zapademo v rutino, pogosto se osredotočamo na stvari, ki so tik pred nami, in nam manjka distanca,« opisuje Fero. 

Po mnenju Lucie lahko narava prijetno stimulira vse čute, ne da bi pri tem obremenjevala um. Ponovno pridobimo mir, ki nas zasidra v realnosti. Znanstvene raziskave dokazujejo, da se takrat v telesu zniža raven kortizola (stresnega hormona).

V vsakdanjem življenju je težko izklopiti. Na delovnem mestu imamo seznam nalog, katerih smisla pogosto ne razumemo ali nam ni jasen že od samega začetka. Filtriramo ogromne količine informacij, novic, telefonskih pogovorov. Po delu pa ponovno zapademo v rutino partnerskih, starševskih in drugih obveznosti. Težko je najti prostor za druge, če ga nimamo dovolj zase.

Vse se spremeni med vzponom. Počutimo se varno in pred seboj imamo le en cilj. Ni važno, ali je to vrh, najljubši planinski dom, obrok ali prehod nekaj kilometrov v bližnjem gozdu. Prav takrat je čas, ko lahko na vse pozabimo in se odpremo drugim ljudem.

Dajo nam občutek, kako majhni smo

V mestu je človek v središču pozornosti. Vse je prilagojeno našemu udobju, da nam prihrani čas. Zlahka se znajdemo, vedno imamo kam se zateči, varno zatočišče doma pa je na dosegu roke. Ko pa kateri od teh elementov manjka, občutimo napetost, stres, jezo. Ko stojimo na vrhu, v daljavi vidimo kilometre dolge gorske verige, slišimo bučanje slapa ali občudujemo jezero, v katerem se zrcalijo skale, in občutimo navdušenje. 

Nekaj podobnega, a v bolj ekstremni obliki, so opazili tudi pri astronavtih, ki so opazovali Zemljo iz njene orbite. Vidijo planet, ki vre od življenja, obdan s tanko plastjo atmosfere sredi brezmejne praznine, kar dobesedno postavi na glavo celoten sistem vrednot. Podobna čustva, le v drugačnem obsegu, nas lahko spremljajo v gorah.

»To je zanimivo čustvo, ki ima transformativni vpliv na človeka, lahko spremeni naše dojemanje sveta. Ko smo v bližini lepih in dih jemajočih stvari, ob katerih se ne počutimo več tako veliki, pride do izraza naše skromnejše in ponižnejše >jaz<,« prepričuje Lucia.

»Po mojem mnenju ni naključje, da so vsi samostani in svetišča, kamor ljudje hodijo meditirat, molit in iskat odgovore, prav v gorah,« dodaja Fero.

Preizkušajo nas in utrjujejo vezi

»Ko se ljudje znajdejo v nevarnosti, ko gre za zdravje ali življenje, med njimi nastane zelo močna vez. Zapustimo svojo cono udobja in pokažemo svoj značaj, sposobnost odločanja, spretnost delovanja, spopadanja s težkimi situacijami. Takrat se lahko resnično prepričamo, ali želimo biti s takšno osebo ali smo pripravljeni na nove izzive. Težke izkušnje zagotovo utrdijo ljudi fizično in psihično, hkrati pa okrepijo odnose,“ opozarja Fero.  

Po njegovem mnenju nas takšne situacije s starostjo in izkušnjami učijo tudi medsebojne empatije. »Smo sposobni na nekaj gledati ne le s svojimi očmi, ampak se tudi vživeti v drugega človeka. Obstajajo namreč situacije, ki lahko dolgo ostanejo v človeku. Sčasoma se v nas razvije sposobnost, da kolegu ne opominjamo, četudi nehote, na situacijo, ki je še ni predelal. Na žalost se včasih zgodi, da se celotna skupina ne vrne. To so izkušnje, ki nas zaznamujejo. Empatija nas uči, kako se obnašati do drugega človeka in kaj reči, da ne bi priklicali travme,“ pojasnjuje Fero.

Vendar pa ima ustvarjanje medčloveških vezi tudi fiziološko podlago. V veliki meri je za to odgovoren hormon, imenovan oksitocin. »Včasih ga imenujejo tudi hormon ljubezni, ker ustvarja vezi med ljudmi. Motivira nas, da ravnamo tako, da se ljudje, ki so nam blizu, ob nas počutijo varne,« dodaja Lucia.

Mir, ki premaguje ovire

V vsakdanjem življenju ima vsakdo svojo vlogo, najsi bo to poklic, starševstvo ali družbeno angažiranje. »V naravi ali v gorah naše vloge nimajo pomena, razlike med ljudmi se izničijo ali postanejo manj pomembne. Lahko bi rekli, da v gorah vsakdo postane Adam in Eva,« pravi Lucia.

To potrjujejo tudi besede Fera. »Ko sem s strankami v gorah, vidim, da družbeni status, položaj in premoženje izgubljajo pomen. Nenadoma ljudje pokažejo svoje pravo jaz. Najprej sem Fero, ti pa si Jožo. Šele potem sem direktor ali električar,« pojasnjuje.

Zato ljudi, s katerimi gre v gore, spodbuja, naj se med seboj kličejo po imenu. »Tukaj smo vsi svobodni, enaki. A ko se srečamo spodaj, bom spet rekel >Dober dan, gospod direktor<. v="" wi="" kszo="" ci="" primeru="" se="" to="" pravilo="" izkaže="" za="" pravilno="" in="" ljudje="" ga="" sprejmejo="" –="" dodaja="" span="">

Po njegovem mnenju je vredno premisliti tudi o razlikah v svetovnih nazorih, ko imaš jasno in mirno glavo. »Nič čudnega, da se reče, da se mora nekdo na nekaj prespati, dati nečemu čas, pogledati na nekaj s svežim pogledom. Zaradi tega pridobimo distanco, reagiramo mirneje in bolje prenašamo kritiko ali drugačno mnenje,« pojasnjuje Fero. 

Lucia dodaja, da lahko celo premagovanje konflikta ali krize prispeva k ustvarjanju ali krepitvi vezi. »Ko v sebi zadržujemo probleme in jim dovolimo, da se kopičijo, se sčasoma začnemo oddaljevati drug od drugega, gradimo pregrado. Tako se dogaja predvsem v odnosih, ki nam niso pomembni. Ni treba, da se v vsem takoj strinjamo, pomembno je, da pokažemo zanimanje. Na ta način dajemo znak, da nam je nekdo pomemben,« povzema Lucia.

Pri Northfinderju nam je pomembno, da s pomočjo naše oblačil prijetno preživite čas s prijatelji na gorskih poteh ter se počutite udobno in varno.